FLOSARSKI BAL 2015 DA, SEVERINA NE!
vir fotografije: http://golica.zurnal24.si/flosarski-bal-je-praznoval-abrahama
Zelo me je zmotilo, da je potrebno na tako lepo etnografsko prireditev vabiti hrvaško pevko Severino. Mislim, da bi si takšna prireditev zaslužila slovensko glasbo, ki se mi zdi dovolj kakovostna in vabljiva. Preberite kaj je flosarski bal in si ustvarite svoje mnenje ali Severina sodi na prireditev flosarski bal 2015.
Flosarski bal sodi med najstarejše prireditve v Sloveniji. Gre za tradicionalno etnografsko prireditev. Prvi je potekal leta 1961, na pobudo takratnega predsednika turističnega društva Jožeta Mermala. Spominja nas na dobo flosarjev ali splavarjev.
Flosarji so omenjeni že v 15. stoletju, zdanja plovba pa jebila leta 1942. Flosarji so les za prodajo povezali v splav (flos). Les so peljali po Savinji, Savi in Donavi. Na cilju so splav podrli in les prodali.
Splavarski "birti" so bili lastniki splavov in lesa. Splavarji so bili najeti delavci, ki so delali za "birte". Delo je bilo dobro plačano, ker je bil to trdo zaslužen kruh.
Zanimive so tudi pripovedi o flosarstvu Martina Juvana, ki je bil tudi sam flosar. Več si lahko preberete na:
http://www.delo.si/druzba/panorama/zasluzili-za-hiso-ali-kravo-ce-le-ni-po-grlu-steklo.html?iskalnik=Martin%20Juvan
Še več branja:
Raziskovalna naloga osnovnošolk Urše in Ine
http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4200804916.pdf
Flosarsko društvo
http://flos.si/?q=sl
Vednomoj
ponedeljek, 15. junij 2015
torek, 2. junij 2015
KAKO SE LOVI RIBE?
"Mami, kako se lovi ribe?"
Doma nimamo trnka in nisem mogla pokazati realnih pripomočkov za ribarjenje. Ker je večer, otrok pa bi rad hiter odgovor, smo se znajdli kar tako, kot kaže fotografija. Palčko za ušesa smo predelali v ribiško, žico smo uporabili za trnek. Veselje in igra, ki je sledila, sta mi polepšala večer.
četrtek, 9. april 2015
Špinačna princeska in korenčkov princ
V špinačnem kraljestvo je živela špinačna princesa. Zjutraj
se je zbudila in vse okrog nje je bilo zeleno. Listi so se sklanjali do njenega
zelenega ležišča. Princeso so vsi poznali. Tudi pozimi, ko so vsi okrog nje
kihali in smrkali, je bila ona zdrava. Gosenice, polži in druge živali so jo
spraševali, kako da nikoli ne zboli. Ona jim je povedala, da zato, ker vsak
dan poje veliko špinače. »O, kako srečna si lahko, da si kar naprej ne brišeš
nosu in da ne kašljaš. »Zdrava sem, srečna pa ne, ker nimam nobenih
prijateljev.«
Še nikoli ni odšla iz svojega špinačnega kraljestva,
ker se je bala. Nekega dne pa je zbrala pogum in se podala v svet. Ko se je
končala pokrajina zelene špinače je vstopila v korenčkovo kraljestvo. V njem je
živel korenčkov princ, ki je imel lase korenčkove barve. Zagledal jo je že zelo
na daleč. Razveselil se je nepoznane gostje. Tudi on je bil večino časa sam in
je bil vesel, da se je lahko z nekom igral. Postala sta prijatelja in sta
se obiskovala, enkrat v korenčkovem,
drugič v špinačnem kraljestvu. Postala sta nerazdružljiva prijatelja in
odločila se odločila, da se bosta poročila. Naselila sta se na meji obeh kraljestev
in tam zgradila most, ki je povezoval obe kraljestvi. Modro sta vladala in
pridno jedla korenček in špinačo.
ponedeljek, 1. december 2014
Rešila me je zelena gosenica
Naša otroka si zelo želita kužka. Meni se zdi, da sta za kužka še premajhna. Povem jima, da je s kužkom veliko dela, da ga je potrebno vse naučiti, peljati pogosto na sprehod ...
Med pranjem solate sem našla lepo zeleno gosenico. Skupaj smo jo dali v kozarec za vlaganje skupaj z zelenjem. Čez smo dali gazo in gumico. Prvi dan sta bila kar naprej okoli nje. Opazovala sta,kamse je skrila.
Naslednji dan se ne spomneta več na gosenico. Tretji dan sem vzela kozarec in jima pokazala, koliko kakcev se je nabralo v kozarcu in da gosenici nihče ni zamenjal zelenja. Razložim jima, da dokler ne znata skrbeti za majhno gosenico, tudi kužka žal ne bo. Njun odgovor: tišina.
Med pranjem solate sem našla lepo zeleno gosenico. Skupaj smo jo dali v kozarec za vlaganje skupaj z zelenjem. Čez smo dali gazo in gumico. Prvi dan sta bila kar naprej okoli nje. Opazovala sta,kamse je skrila.
Naslednji dan se ne spomneta več na gosenico. Tretji dan sem vzela kozarec in jima pokazala, koliko kakcev se je nabralo v kozarcu in da gosenici nihče ni zamenjal zelenja. Razložim jima, da dokler ne znata skrbeti za majhno gosenico, tudi kužka žal ne bo. Njun odgovor: tišina.
nedelja, 16. november 2014
Google ve vse, jaz pa ne?
Od znanke sem prejela priporočilo, naj si ogledam prispevek Manfreda Spitzer-ja. Je psiholog, psihiater, predavatelj in oče šestih otrok. Sam si je izdelal žepni klarinet, na katerega rad zaigra. Prepričal me je s svojimi argumenti, zakaj ni dobra zgodnja raba računalniške tehnologije. On svetuje, da naj se to zgodi šele med petnajstim in osemnajstim letom. Govori tudi o pomenu glasbe, ki zelo dobro vpliva na naše možgane.
Google vendar odgovarja na vsa vprašanja ...
Če hočeš izmed googlovih zadetkov izluščiti pravega, potem potrebuješ neko predznanje.
Poleg tega naši možgani postanejo leni. Če si česa ne zapomniš se zanašaš na to, da lahko kasneje zopet pogledaš in si tem veliko manj zapomniš kot bi si sicer.
Priporočam celoten ogled:
http://www.youtube.com/watch?v=4Ueg55KUQa0
Google vendar odgovarja na vsa vprašanja ...
Če hočeš izmed googlovih zadetkov izluščiti pravega, potem potrebuješ neko predznanje.
Poleg tega naši možgani postanejo leni. Če si česa ne zapomniš se zanašaš na to, da lahko kasneje zopet pogledaš in si tem veliko manj zapomniš kot bi si sicer.
Priporočam celoten ogled:
http://www.youtube.com/watch?v=4Ueg55KUQa0
četrtek, 13. november 2014
Starost je mrha?
Včasih je iz okna gledala zala deklica, sedaj gleda zgubana starka.
Veliko se govori o pokojninah, upokojencih, o demografiji ... Bolj malo se sliši o odnosu med upokojenim možem in ženo. Kaj ostane, ko otroci oddidejo, ko ni več vsakodnevnega odhajanja v službo. Ostane le še odnos; dober ali slab.
Na ulici sem poslušala ne tako zelo tih pogovor, med starejšima zakoncema (zagotovo sta bila že nekaj časa v pokoju:). "Ta stara počakaj." "Če si pa tako počasen." Ogovorila sem ju in rekla: "Ali je res starost res taka mrha?" Povedala sta mi svojo zgodbo. Živita v tretjem nadstropju v bolku brez dvigala. Ona hodi še kar dobro, mož je bil poškodovan in zelo težko hodi. Ob podpori žene in ograje doseže stanovanje, a ga je treba vzpodbujati, da hodita na krajše sprehode. Ženo je strah, kako bo skrbela zanj, če obleži. Tudi sama je stara. Ugotavlja, da tudi sama težko opravlja določena dela; npr. pomivanja oken. Odrasla otroka imata svoje otroke in nimata časa pomagat ostarelim staršem.
V bloku se pogovarjajo, da bi naredili dvigalo, a bi stanovalci pritličja komaj odprli svoja vrata doma in tako temu ostro nasprotujejo. "Časi so se spremenili, takrat nismo razmišljali o dvigalu. Imeli smo polno obveznosti in malo časa.". "Bo že kako..." Poslovimo se z optimizmom.
V meni ostaja misel, da je še kako vredno vlagati v odnos med možem in ženo že sedaj, ko nimamo veliko časa. Naj bo starost z nizko penzijo bogata vsaj v medsebojnem razumevanju in spoštovanju.
Veliko se govori o pokojninah, upokojencih, o demografiji ... Bolj malo se sliši o odnosu med upokojenim možem in ženo. Kaj ostane, ko otroci oddidejo, ko ni več vsakodnevnega odhajanja v službo. Ostane le še odnos; dober ali slab.
Na ulici sem poslušala ne tako zelo tih pogovor, med starejšima zakoncema (zagotovo sta bila že nekaj časa v pokoju:). "Ta stara počakaj." "Če si pa tako počasen." Ogovorila sem ju in rekla: "Ali je res starost res taka mrha?" Povedala sta mi svojo zgodbo. Živita v tretjem nadstropju v bolku brez dvigala. Ona hodi še kar dobro, mož je bil poškodovan in zelo težko hodi. Ob podpori žene in ograje doseže stanovanje, a ga je treba vzpodbujati, da hodita na krajše sprehode. Ženo je strah, kako bo skrbela zanj, če obleži. Tudi sama je stara. Ugotavlja, da tudi sama težko opravlja določena dela; npr. pomivanja oken. Odrasla otroka imata svoje otroke in nimata časa pomagat ostarelim staršem.
V bloku se pogovarjajo, da bi naredili dvigalo, a bi stanovalci pritličja komaj odprli svoja vrata doma in tako temu ostro nasprotujejo. "Časi so se spremenili, takrat nismo razmišljali o dvigalu. Imeli smo polno obveznosti in malo časa.". "Bo že kako..." Poslovimo se z optimizmom.
V meni ostaja misel, da je še kako vredno vlagati v odnos med možem in ženo že sedaj, ko nimamo veliko časa. Naj bo starost z nizko penzijo bogata vsaj v medsebojnem razumevanju in spoštovanju.
Naročite se na:
Objave (Atom)